Zgornji naslov razmeram primerno odpira vprašanje, zakaj je položaj žensk kljub vsem deklariranim naporom države in lokalne samouprave, civilne družbe in NVO, javnih in zasebnih ustanov, splošne javnosti in medijev čedalje slabši.

Mi seveda nismo med tistimi, ki so prvi poklicani, da lahko sodijo o strukturnih problemih v odnosu do žensk. Šele zadnja leta poskušamo prispevati skromen delež k ozaveščanju o tem v povezavi s specifičnim področjem negotovih oziroma izrednih razmer, kriznih žarišč in oboroženih spopadov, terorizma in vojn. To je tudi ena od tem naših pogovorov o človečnosti (več).

Glede na uradne podatke in občutek javnosti o družbeni neenakosti in ogroženosti žensk, pa se tudi osebno pridružujem ocenam, da vsi skupaj pri obvladovanju zadevne problematike nismo uspešni. To bi lahko bil prvi korak k razmisleku, kako do novega in učinkovitejšega načina za spremembe na bolje.

Če vemo, da obstoječi način ne zmore več proizvesti želenih sprememb in pričakovanih rezultatov, bi se morali resno pogovoriti o tem, ali ni morda poleg moških nekaj hudo narobe s tem, kako se sprememb v odnosu družbe do položaja in pravic žensk lotevamo.

Bećir Kečanović, 6. marec 2022

FOTO: Pixabay