Z bolečimi spomini na grozodejstva holokavsta in barbarsko razdejanje civilizacijskih pridobitev se zdi, da se je po koncu druge svetovne vojne močno utrdil kolektivni občutek človečnosti. Z veliko zavzetostjo za človekove pravice in temeljne svoboščine so napredni ljudje sveta, svetovna skupnost in države svečano sklenili, da bodo v duhu bratstva gradili boljšo in pravičnejšo prihodnost za vse.

Toda namesto svečanih zaobljub in sprejetih zavez človečnosti je na svetovni oder miru in deklariranega bratstva že kmalu po sprejetju Splošne deklaracije o človekovih pravicah leta 1948 padla železna zavesa.

Z blokovsko delitvijo vzajemnega sovraštva med velikimi silami, nenasitnim plenjenjem in brutalnim zatiranjem šibkejših se je skupna tragedija človeštva nadaljevala tako, da je v marsičem primerljiva, če že ne hujša od druge svetovne vojne.

Le nekaj dni, tako rekoč na predvečer vojne v Ukrajini je dr. Miro Cerar v pogovorih Človečnost in skupno dobro med drugim dejal, da je človeštvo kljub siceršnjemu znanstvenemu in tehnološkemu napredku na nizki stopnji civilizacijskega razvoja: »Vse vrste konfliktov, nasilja, pretirane neenakosti, egoizma in materializma ter drugi tovrstni pokazatelji kažejo, kako daleč smo ljudje od uresničitve idealov kot so npr. pravičnost, mir, sožitje, sprava, sodelovanje ali solidarnost«.

Kaj je sploh še ostalo od velikih besed in vrednot človečnosti: “Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva.”

Je odgovor v prirejenem latinskem reku, inter arma enim silent lēgēs, da muze med vojno molčijo? Naj torej molčimo in človečnost prepustimo na milost in nemilost tiranom?.

Iz zgodovine vemo, da se vsaka vojna konča s prizadevanji za mir. Zato naj muze med vojno ne molčijo! Človečnost od vseh nas zahteva, da besede miru preglasijo zlovešče bobnenje vojne.

Bećir Kečanović, 2. marec 2022

FOTO: Pixabay