Letošnje volitve niso le praznik, ampak tudi preizkusni kamen demokracije. Ne samo zaradi izbire med političnimi opcijami ali združbami, temveč zaradi zgodovinskega pomena večinske odločitve volivcev o skupnem programu preživetja v razmerah kompleksne krize.

Zgodovina opozarja, da vsaki minuli sledi še hujša kriza. Svet se še ni opomogel od posledic covid-19. Ob naravnih in drugih nesrečah grozijo vojne razmere s slabo napovedjo energetske in prehrambne oskrbe.

Zaradi notranjih razprtij pa smo kot družba še bolj ranljivi.

Od tega, koliko človečnosti premoremo, da smo v teh zahtevnih časih karseda odgovorni drug do drugega, je odvisno v kakšnih razmerah in s kakšnimi občutki bomo morali v prihodnje živeti.

Zazrimo se torej vase, vsaj za trenutek podoživimo občutke sreče in ponosa na eni ter sramu in ponižanja na drugi strani. Ko se s temi občutki, ki so utelešeni v moralni kompas človečnosti, ozremo okoli sebe, bomo zlahka prepoznali vse tisto, kar nas kot osebe in državljane osrečuje, nas navdaja s ponosom, da kljub vsemu živimo v čudoviti in razmeroma varni deželi.

Z istimi občutki bomo hitro lahko prišli tudi do razlogov, zaradi katerih se v odnosu drug do drugega, predvsem do otrok in žensk, starejših in drugih šibkejših oseb lahko sramujemo že zato, ker nečlovečnost v družbi molče sprejemamo in podpiramo.

Z občutki, podprtimi s trdno namero, da gremo na volitve, razmislimo tudi o tem, ali bomo v negotovo prihodnost zakorakali srečni in ponosni, če bodo tisti, ki jim bomo na volitvah zaupali našo in usodo naših otrok zaničevalni do naših sodržavljanov, se posmehljivo in žaljivo obnašali do temeljnih institucij naše države in s tem sramotili še ljudstvo, kateremu naj bi služili: Če pri tem zamre človečnost, so slabi obeti za prihodnost.

Bećir Kečanović, 7. april 2022

FOTO: Pixabay