Kategorija: Razno

V 20. stoletju smo na limanicah neoliberalizma »delati moramo več in bolje« celo subvencionirali multinacionalke, ko so z nezmernim rudarjenjem po zemeljski skorji kovale astronomske dobičke z nafto in drugimi surovinami.

Danes vemo, da smo z denarjem davkoplačevalcev podpirali globalni pohlep, ki je med glavnimi vzroki, da je človeštvo skupaj s celotnim ekosistemom planeta pristalo na robu preživetja.

Novi slogan industrijske revolucije našega časa – »podatki so nafta 21. stoletja« (data is the oil of the 21st century) – je spet priročna mantra (t)istih, ki z digitalizacijo, umetno inteligenco in robotizacijo bogatijo tako, da za podatki rudarijo (data mining) po lobanjah in možganih odraslih in najmlajših generacij.

Kolateralna škoda bliskovitega razvoja novih tehnologij se čedalje bolj kaže v odvisnosti in duševnih stiskah, zlasti otrok in mladostnikov, njihovem antisocialnem vedenju, vključno z najhujšimi oblikami medvrstniškega nasilja.

Prepoved uporabe novih tehnologij bi bila najenostavnejša rešitev. Toda cena, ki bi jo zaradi tega plačale prav najmlajše generacije, bi bila kljub vsemu previsoka. Kaj je torej rešitev?

Kako, denimo, do prepotrebnih sredstev za financiranje ozaveščanja, obvladovanja in zdravljenja odvisnosti od novih tehnologij pri mladih? Vprašanje je na neki način primerljivo s problematiko odvisnosti od hazarderstva iger na srečo.

Politika in splošna javnosti bi zato morala v perečih razpravah o medvrstniškem nasilju in na splošno nasilju v družbi s tveganjem odvisnosti od novih tehnologij dolgoročno razmišljati tudi o pravičnejši obdavčitvi proizvajalcev, trgovcev in ponudnikov storitev, ki z novimi tehnologijami kujejo enormne dobičke, in sicer na nacionalni, EU in svetovni ravni.

Tako kot pri čezmernih in škodljivih posegih v naravno okolje: onesnaževalci, ne davkoplačevalci, naj plačajo.

Bećir Kečanović  26. maj 2023