Priročnik z naslovom Občinski program varnosti: horizontalni mehanizem vključujoče in varne družbe je med redkimi avtorskimi deli, ki na javno varnost ne gledajo z viška, zgolj od vrha navzdol, temveč z zajetnim naborom teoretičnih virov, predpisov in sodne prakse ter z ugotovitvami empiričnega raziskovanja opozarja na potrebo po vključevanju demokratične javnosti, državljanov in vseh drugih prebivalcev lokalne skupnosti za usklajeno in učinkovito zagotavljanje varnosti življenja in osebne varnosti ljudi pred nasiljem in kriminalom, naravnimi in drugimi nesrečami. Ob tem je posebna pozornost namenjena tudi enakosti spolov ter enakovredni vlogi žensk pri zagotavljanju miru in varnosti v “normalnih” in izrednih oziroma kriznih razmerah in ekstremnih situacijah.
Varnostne razmere v svetu se dnevno spreminjajo in zaostrujejo. Na drugi strani se krčijo kadrovski in drugi resursi, brez katerih sistem nacionalne varnosti, obrambe in notranje varnosti države ne more učinkovito delovati. Med eno in drugo skrajnostjo pa ostaja neizkoriščen potencial pripadnosti vrednotam, varnostne kulture in uporabne etike z družbeno odgovornostjo za javno varnost in kakovostno življenje za vse.
Pozivu k pripadnosti vrednotam in usklajenemu (koherentnemu) zagotavljanju obrambe in javne varnosti na državni in lokalni ravni se v spremni besedi priročnika vsak s svojega akademskega in profesionalnega področja pridružujejo zaslužni prof. dr. Albin Igličar, dr. Simon Slokan in dr. Vladimir Prebilič.
Igličar ugotavlja, da človekove potrebe po varnosti in pripadnosti spadajo ob fizioloških potrebah med prvobitne (primarne) dejavnike življenja v družbeni skupnosti. V Deklaraciji o pravicah človeka in državljana (1789) je med štirimi tako imenovanimi naravnimi pravicami ljudi – ob pravici do svobode, lastnine in upora – navedena tudi pravica do varnosti. V nadaljnjem zorenju pravne in politične misli se je razvil pojem javne varnosti, ki ga kot generalno klavzulo navaja tudi Ustava RS. Ob naslonitvi na idejo naravnega prava in zdrav razum ter načelo sorazmernosti standard javne varnosti daje tudi usmeritve za odločanje državnih in občinskih organov, kadar je ogroženo življenje ljudi ali kadar je v nevarnosti obstoj družbene skupnosti.
Slokan v svoji profesionalni vlogi glavnega inšpektorja za šolstvo opozarja, da v družbi še zmeraj premalo razumemo pomen in vpliv širšega družbenega okvira in javnega prostora na šolski prostor oziroma dogajanje v njem ter obratno. Koncepti in odnosi v družbi imajo neposreden in stalen vpliv na interakcije in aktivnosti v šoli. Zato je bistveno zavedanje, da mora usklajeno zagotavljanje javne varnosti s posameznimi ukrepi v okviru lokalne skupnosti in občinskega programa varnosti zajemati tudi vrednotne cilje, probleme in območja šolskega prostora oziroma aktivnosti, povezane z varnostjo v tem prostoru. Problem medvrstniškega nasilja, npr., ni in ne more biti izključno domena in odgovornost šolskih hodnikov, dogaja se v okviru vseh družbenih okolij, na različne načine in z najhujšimi posledicami, ki z večstranskimi vzroki presegajo notranji okvir vzgojno-izobraževalnih zavodov.
Prebilič tudi z lastnimi raziskavami pripadnosti vrednotam domovine ali domoljubja med mladimi ugotavlja, da je dojemanje varnosti opredmeteno kot naravno stanje. Prepričanje (pre)številnih je, da zato ni nikakršne odgovornosti pri zagotavljanju varnosti slehernega med nami in da je zanjo odgovoren tisti drugi. Hkrati je v vrednostnem sistemu, v katerem varnost predstavlja najbolj temeljno, nujno in prvinsko dobrino, ta zdrsnila popolnoma v ozadje. Sledi vprašanje, kdo je odgovoren, da imamo v Sloveniji opravka s tako rekoč varnostno nepismeno družbo. Preden prst usmerimo v druge in po navadi okrivimo državo, se je najprej treba vprašati, kako je z našim vrednostnim sistemom v temeljnih gradnikih družbe, v naših družinah. Z drugimi besedami, treba je preseči absolutno preobsežno cono udobja, v kateri danes živimo predvsem v varnostnem vidiku, ter pasivnost spremeniti v aktivnost. Ne zato ker lahko, temveč zato ker je prav: ker varnostno opolnomočena družba deluje bolje, je strpnejša, bolj vključujoča in predvsem bolj varna!
Priročnik Občinski program varnosti: horizontalni mehanizem vključujoče in varne družbe s pozivom k pripadnosti vrednotam hkrati opozarja na demokratični primanjkljaj ter na potrebo po zagotavljanju ustreznih pogojev z enakimi možnostmi za vključevanje javnosti, državljanov in vseh drugih prebivalcev, da lahko vsakdo v skladu s pravili demokratičnega družbenega reda in zakonitosti sodeluje pri zagotavljanju javne varnosti. Na ta način, s pripadnostjo vrednotam skupnosti je treba javnost in prebivalce obenem spodbujati, da se z varnostno kulturo in povečanjem odpornosti družbe proti nasilju in kriminalu hkrati izogibajo nedemokratičnih in protipravnih načinov zagotavljanja varnosti.
Z upoštevanjem koncepta trajnosti in splošnih standardov usklajenosti za razvoj (ang. policy coherence for development) so tudi končne ugotovitve in predlogi za posodobitve v priročniku podprti z dokazi (ang. evidence-informed policy making), da je občinski program varnosti obenem lahko horizontalni mehanizem vključujoče in varne družbe na različnih področjih, od klasičnega pojmovanja varnosti pred nasiljem in kriminalom do povečanja odpornosti na podnebne spremembe, naravne in druge nesreče, tako v navadnih kot nenavadnih, izrednih oziroma kriznih razmerah in ekstremnih situacijah.
Bećir Kečanović, 17. marec 2024
FOTO: IRVD
