Med najbolj prepričljivimi odgovori na naslovno vprašanje je po mojem izjava generalnega sekretarja Združenih narodov, njegove ekselence Guteressa, ko je korupcijo med epidemijo COVID-19 označil kot najhujšo, najbolj zavržno obliko kriminala in zlorab javnega zaupanja: “Corruption is criminal, immoral and the ultimate betrayal of public trust. It is even more damaging in times of crisis – as the world is experiencing now with the COVID-19 pandemic.” (UNODC)

Kaj so kršitve integritete pri tako zavržnih dejanjih? Kaj o tem lahko pove področni zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK).

Pri definiciji integritete (ZIntPK, člen 4, tč. 3) gre za predpostavko, da je ali bi lahko z opustitvijo ‘pričakovanega delovanja in odgovornosti posameznikov in organizacij, se pravi fizičnih in pravnih oseb pri preprečevanju in odpravljanju tveganj’ prišlo do korupcije. Pri korupciji (ZIntPK, člen 4, tč. 3) pa gre vedno za hoteno, naklepno dejanje uradnih oziroma odgovornih oseb z namenom nedovoljene, protipravne koristi.

Primeroma, če nekdo zlorablja krizne razmere tako, da ‘krši dolžno ravnanje’, je ‘pobudnik tovrstnih kršitev’, se ‘s kršitvijo lahko okoristi, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega’, to ni več tveganje ali “kršitev” integritete, temveč prvovrstna in najbolj zavržna oblika korupcije.

In če nekomu, ki v kriznih razmerah ravna tako, da njegovo početje ustreza zakonski definiciji korupcije, namesto tega očitamo, da je odgovoren le za kršitev integritete, mu dejansko podelimo odpustek, ga tako rekoč operemo odgovornosti za zavržna dejanja, storjena med krizo. Odpustek torej za dejanja, ki so v svetovnem merilu prepoznana kot najhujša, najbolj zavržna oblika kriminala in zlorab javnega zaupanja, po posledicah primerljiva s hudodelstvi proti človečnosti.

Bećir Kečanović, 9. marec 2022

FOTO: Pixabay