PISA je mednarodna primerjalna raziskava, s katero OECD vsaka tri leta preverja, kako dobro znajo petnajstletniki uporabiti svoje znanje iz branja, matematike in naravoslovja za reševanje izzivov v resničnem življenju. Njen glavni namen ni preverjanje šolskega kurikuluma, temveč ugotavljanje, koliko so mladi ob koncu obveznega šolanja pripravljeni na življenje in vključevanje v sodobni družbi.
V raziskavi PISA 2025, katere prvi rezultati so bili objavljeni septembra 2026, je bilo osrednje področje naravoslovna pismenost. Rezultati kažejo ponovno poslabšanje dosežkov slovenskih petnajstletnikov pri naravoslovni, matematični in bralni pismenosti. Pozornost je vzbudila tudi ugotovitev, da slovenski mladi pri kritičnem presojanju informacij in odločanju pripisujejo znanstvenim dokazom manj pomena kot njihovi vrstniki v številnih drugih državah.
Poenostavljena razlaga te ugotovitve se glasi, da slovenski učenci bolj zaupajo zdravemu razumu kakor znanstvenim dokazom. Toda vprašanje je, ali je tako postavljena dilema sploh prava.
Ne da bi se spuščal v podrobnosti metodologije PISA in slovenskega kurikuluma, na podlagi izkušenj iz sodelovanja z osnovnimi šolami v pilotnem projektu celovitega zagotavljanja varnosti v šolskem prostoru dvomim, da je mogoče pripravljenost mladih za življenje v resničnem svetu zadovoljivo presojati z analitičnim ločevanjem zdravega razuma od znanstvenih dokazov.
V civilizacijskem izročilu Zahoda od Aristotela naprej nekako velja, da zdravi razum v pomenu praktične modrosti ni nasprotje znanstvenemu spoznanju. Je človekova zmožnost, da pri ugotavljanju resnice in odločanju v usklajeno (koherentno) celoto povezuje neposredno izkustvo, razpoložljivo znanje in dokaze, moralno presojo ter razumno previdnost s prepoznavanjem tveganj in predvidevanjem možnih posledic svojega ravnanja.
Tako se tudi v najnovejših razpravah o pomenu koherentnosti mišljenja in odločanja, ki vključujejo odnos do umetne inteligence, poleg hitrega oziroma intuitivnega mišljenja – Sistema 1 – in počasnega, analitičnega mišljenja – Sistema 2 – povečuje zanimanje za Sistem 3.
Sistem 3 je integrativna funkcija človeške kognicije, ki povezuje oba načina mišljenja ter njuno koherentnost sproti preverja v odnosu do dejstev, izkustva, drugih ljudi in posledic delovanja. Če je ta proces dokazno podprt, izkustveno informiran in z etiko zavezan moralni presoji, se kaže kot praktična modrost, ki nam pomaga svet čim bolje razumeti, v njem odgovorno delovati in preživeti.
Če so slovenski petnajstletniki v raziskavi PISA manj pogosto prepoznali pomen znanstvenih dokazov, je to vsekakor razlog za resen premislek. Vendar iz tega še ne moremo samodejno sklepati, da so v vseh pogledih slabše pripravljeni za življenje v resničnem svetu. PISA meri pomemben, ne pa celoten spekter znanja, presoje, praktične modrosti in odgovornosti, ki jih takšno življenje zahteva.
Z naslovom, ki je namenoma nekoliko provokativen, zato ne zatrjujem, da so podatki PISA napačni. Odpiram vprašanje, ali se morda motimo pri njihovi poenostavljeni razlagi – zlasti kadar pripravljenost mladih na življenje predstavljamo kot izbiro med zdravim razumom in znanstvenimi dokazi.
Če sklenem z ugotovitvami OECD na ravni javnih politik in splošne pismenosti za prihodnost, je poseben poudarek namenjen prav koherentnosti pri ekosistemskemu povezovanju znanja, ciljev in ukrepanja za blaginjo sedanjih in prihodnjih generacij. V perspektivi Sistema 3 se podobna zahteva postavlja na ravni človeškega mišljenja: dokaze, izkustvo, vrednote in posledice odločitev je treba povezovati v smiselno in delujočo celoto. Prav to je ena od temeljnih kompetenc za odgovorno življenje v resničnem svetu.
S tega vidika je za javno razpravo legitimno tudi naslovno vprašanje: »Kaj pa, če se PISA moti?«
Več:
Bećir Kečanović, 18. september 2026
VIZUAL: PISA/Pedagoški inštitut
