V zadnjih letih so mednarodne raziskave in razvojni okviri, kot so TIMSS, PISA in OECD Learning Compass, pomembno prispevali k razumevanju znanja in kompetenc za prihodnost. Z rezultati nam pomagajo razmišljati o tem, kako mladim omogočiti, da skladno s svojim osebnostnim razvojem krepijo sposobnost samostojnega razmišljanja in reševanja problemov v učnem in družbenem okolju, ki celovito spodbuja razvoj njihovih potencialov.
Na teh izhodiščih smo s soorganizatorji v Mesecu znanosti 2025 zasnovali in izvedli Prvo nacionalno konferenco o trajnostnih kompetencah in pismenosti za prihodnost. Ta skupaj z razvojnim lokom ekološkega narativa pomeni pomemben mejnik v razmisleku o trajnostnosti in prihodnosti. Odprla je prostor za nadaljnji dialog, iz katerega nastaja tudi pričujoči prispevek.
Hkrati pa razmislek o kompetencah odpira vprašanje, ki z vizijo prihodnosti presega kompetenčni okvir sedanjosti: ali je naloga današnjih generacij res v tem, da zanamcem določamo, kakšna naj bo njihova prihodnost, ali pa predvsem v tem, da jim ustvarjamo pogoje, v katerih bodo lahko o njej svobodno razmišljali, razpravljali in odločali sami?
Svet ne stoji na mladih zato, ker bi starejši v njih videli najvarnejšo naložbo zase. Stoji na njih zato, ker vsaka generacija prejme svojo odgovornost, času in razmeram primerno, da svet razume na novo in ga po svojih najboljših močeh soustvarja.
Izhodišče torej ni prepričanje, da sedanja generacija najbolje ve, kakšna mora biti prihodnost za mlade. Nasprotno. Ekološki narativ izhaja iz relacijske etike, etike skrbi in odgovornosti, da že danes ohranimo naravne, družbene in demokratične pogoje, v katerih bodo prihodnje generacije lahko svobodno iskale svoje odgovore glede na svoj čas, svoje izkušnje in svoje vrednote.
Iz tega spoznanja nas ekološki narativ vodi od razvojnega loka h kompetencam, ki jih vedno znova presojamo v luči prostora, časa in skupnega dobrega. Pripravi nas do razmisleka, da težava sodobne družbe ni samo v tem, česa nismo sposobni, ampak tudi v tem, zakaj in za kakšne namene uporabljamo svoje sposobnosti. Če svoje komunikacijske kompetence in nove tehnologije, vključno z umetno inteligenco, uporabljamo za množično laganje in netenje sovraštva, kakšno popotnico s tem dajemo mladim za njihovo prihodnost?
Od tod naprej se odpre naslednje vprašanje: kako lahko v svetu vse večje kompleksnosti odgovorno sprejemamo odločitve, ne da bi pri tem izgubili spoštovanje do različnosti pogledov – in s tem tudi do samih sebe? Ekološki narativ se pri tem vprašanju začne s povabilom k dialogu. Ne išče enega samega pravilnega pogleda na svet, temveč skupni jezik, ki nam z dostojno in sočutno komunikacijo omogoča bolje razumeti kompleksnost življenja ter sprejemati odgovornejše odločitve.
Za nadaljevanje razvojnega loka ekološkega narativa sklenimo ta prispevek z mislijo na dobro družbo. Dobra družba ni tista, ki prihodnjim generacijam ponuja dokončne odgovore. Dobra družba je tista, ki jim ohranja svobodo in demokratični prostor, da bodo lahko same iskale svoje odgovore.
Bećir Kečanović, 29.07.2026
FOTO: IRVD – Prostor za srečo in smisel življenja (2018)
