Ta nekoliko daljši prispevek je sestavni del naših priprav napovedanega dogodka v Mesecu znanosti 2025 z delovnim naslovom Občanska znanost s kompetencami za prihodnost: odraščamo pripadni vrednotam šole, skupnosti in odprte znanosti. S politiko države pa je v naslovu zajet Program za otroke 2020-2025. Ta v uvodnem nagovoru poudarja: »Položaj otrok je vezan na življenjske razmere staršev, in če torej želimo otrokom zagotoviti zdravo in varno otroštvo ter dobre možnosti za uspešen razvoj na vseh področjih, moramo poskrbeti predvsem za sodobno družinsko politiko«.
Če v svoji vlogi varuha otrokovih pravic spoštuje, kar ji nalaga ustava, da otrokom zagotavlja posebno varstvo in skrb, upoštevajoč njihovo starost in zrelost, mora torej država poskrbeti za sodobno družinsko politiko. Standard sodobna družinska politika predpostavlja, ker tako spet zahteva ustava, da imajo starši enakovredno vlogo, pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta vloga se lahko staršem odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.
Program za otroke 2020-2025 s svojimi akcijskimi načrti, ukrepi in projekti je integralni del družinske politike, opredeljene z Resolucijo o družinski politiki 2018–2028 z glavnim vodilom: »Vsem družinam prijazna družba«. Institucionalni predlagatelji in nosilci nalog na državni in lokalni ravni bi zato morali zagotoviti, da je enakovredna vloga žensk in moških sorazmerno upoštevana že pri izdelavi predpisov in programskih dokumentov za družino in otroke. Analiza procesa priprave in izvrševanja programa za otroke 2020-2025, njegovih akcijskih načrtov in projektov, vključno z javnofinančno konstrukcijo kaže, da v delovnih skupinah, ki so pripravljale te strateško pomembne dokumente za prihodnost, zdravo in varno otroštvo ter dobre možnosti za uspešen razvoj otrok na vseh področjih, ni moških članov.
V članku Ko moški obuje ženske čevlje sem predstavil argumente, s katerimi brezpogojno podpiram enakovredno vlogo žensk na vseh področjih, še zlasti ko gre za razvoj, pravice, koristi in interese otrok. Tokrat z istimi argumenti trdim, da je program za otroke 2020-2025 spričo izključujočega odnosa do moških potreben javnega preizkusa legitimnosti. S tako rekoč istimi argumenti enakovrednosti, s katerimi se v navedenem članku sklicujem na Carol Gilligan, da je zamajala verodostojnost Kollbergovih razvojnih teorij, ker temeljijo na enostranskem vzorcu moškega spola menim, da izključevanje moških v programu za otroke 2020-2025 na nobenem področju ni dobro za zdravo in varno otroštvo ter razvoj otrok.
Upoštevajoč glavno vodilo »vsem družinam prijazna družba«, na katerega se sklicuje program za otroke 2020-2025, ko ugotavlja, da mora država za zdravo in varno otroštvo ter dobre možnosti za uspešen razvoj otrok na vseh področjih poskrbeti s sodobno družinsko politiko, je z neenakovredno obravnavo moških pod vprašajem odnos celotne družbe do družine in otrok. Kako si lahko družba, ki pristaja na to, da država v strateških dokumentih za otroke sistemsko in sistematično izključuje bodisi moške bodisi ženske, sploh zasluži pridevnik »vsem družinam prijazna družba«?
Od priprave do sprejemanja in izvrševanja predpisov in področnih politik države je sicer kar nekaj demokratičnih in pravnih mehanizmov, s katerimi je mogoče začetni dvom v legitimnost kolikor toliko sanirati. Glede na zavezujoča načela o enakosti spolov, standarde sodobne družinske politike in uveljavljeno konvencijsko prakso v najboljšem interesu za otroke bi morala »vsem družinam prijazna družba« zahtevati, da skrb države za otroke v izhodišču temelji na sorazmerno enakovredni vlogi moških in žensk.
Država, natančneje resorno ministrstvo za delo, družino in otroke, socialne zadeve in enake možnosti pa bi moralo enakovredno vlogo moških in žensk za zdravo in varno otroštvo ter dobre možnosti za njihov uspešen razvoj na vseh področjih upoštevati vsaj v novem programu za otroke 2026-2031. Sodeč po sestavi delovne skupine resornega ministrstva, ki že pripravlja osnutek tega novega programskega dokumenta, kaže, da se uveljavljena praksa neenakosti spolov nadaljuje z enako mero neenakovredne vloge moških v odnosu države do družine in otrok.
S prikazanim odnosom države do enakosti spolov v programskih dokumentih in akcijskih načrtih ukrepov za otroke ne gre za osamljen in neponovljiv pojav, temveč za sistemsko in sistematično izključevanje moških iz tako pomembnega korpusa strateških dokumentov, ki so integralni del družinske politike z glavnim vodilom »vsem družinam prijazna družba«. Ko temu ob rob postavimo uradne podatke nacionalnih ustanov, EU, OECD in drugih virov o eksponentnem primanjkljaju kompetenc za prihodnost pri otrocih, učencih in dijakih, bi se morala »vsem družinam prijazna družba« posebej vprašati tudi o transparentnosti in učinkovitosti tako izključujočega pristopa z neenakovredno obravnavo moških, vključno z nadzorom nad javnofinančno učinkovitostjo celotne politike za družino in otroke z akcijskimi ukrepi in projekti od državne do lokalne ravni.
Bećir Kečanović, 25. maj 2025 (besedilo ni lektorirano)
FOTO: EU Children’s Participation Platform
