Kako misliti in uresničevati etično, vključujoče komuniciranje in delovanje v družbi, kjer se politična in družbena razmerja ohranjajo z izključevanjem? Kjer politika vsakokratnega sovražnika določi in izloči z napadom in izključitvijo in ga, ne nujno simbolno, izšteje iz družbe? Kako zastaviti humanizacijo družbe v trenutku, ko je zaupanje v družbene institucije na najnižji možni ravni, peša pa tudi zaupanje v sočloveka in boljši jutri? Kako ponovno krepiti zaupanje v lepši jutri in v soljudi, ko pa so se uničujoče politične prakse izključevanj že prelile v naše profesionalne in medosebne odnose in sodelavci med seboj že redno prakticirajo uničujoče pogrome na sodišču javnega mnenja, za kakršne so dali zgled in zeleno luč odločevalci in voditelji?  Kdo naj namesto njih začne razmislek o tem, v kakšni družbi želimo živeti jutri in kaj bo ostalo od naših odnosov in zaupanja? Vprašanj je več kot odgovorov. A dejstvo je, da bomo kot družba potrebovali več prostora in posluha za sočloveka. V besedah in dejanjih.