O pojmih izključenost in vključenost
Pojma socialna izključenost in socialna vključenost v političnem izrazju (več, npr.: The World Bank: Inclusion Matters, 2013) se omenjata kot sestavni del socialne politike iz obdobja po letu 1960. Najzgodnejšo uporabo pripisujejo francoskemu državnemu sekretarju za socialno politiko v času Chirakove vlade René-ju Lenoir-u. S pojmom “izključeni” je zajel invalide, starše samohranilce, odvisnike od drog, prestopnike, starejše, kot tudi vse druge, za katere je tedaj veljalo, da so izključeni iz družbenega ali gospodarskega življenja in so bili zaradi tega potrebni državne pomoči v obliki socialnega varstva. Skratka šlo je za posameznike in skupine, prepuščene nezavarovanim tveganjem revščine in drugih oblik odklonskosti v tedanji družbi.
Z naftno krizo leta 1973 je zavladala velika brezposelnost, pojem socialna izključenost pa se začne uporabljati za opis stanja ljudi izključenih iz družbe zaradi dejavnikov kot so revščina, osamitev, duševne bolezni itn. Leta 1980, ko izbruhne brezposelnost in se število izključenih v Franciji podvoji, nacionalno gibanje “Alerte” prične s spodbujanjem celovitega, sistemskega in sistematičnega pristopa v boju proti socialni izključenosti. Leta 1988 Francija uvede za izključene minimalni dohodek za socialno vključevanje z nazivom Revenue Minimum d insertion, ali RMI. Socialno izključeni pa so podpisali pogodbo, s katero se je vsak posebej zavezal, da si bo prizadeval postati dejaven pripadnik vključujoče družbe, kar pomeni, da si bo tudi sam prizadeval za zaposlitev, prostovoljne dejavnosti, študij, družino in ostale aktivnosti, pomembne za vključujočo družbo. Podpisniki so svoje dolžnosti iz te pogodbe uresničevali z opolnomočenjem in podporo nevladnih organizacij ter socialnih služb. Deset let kasneje je Francija sprejela Zakon o preprečevanju in boju proti socialni izključenosti z zajamčenim univerzalnim pristopom do temeljnih pravic. Ta način obvladovanja socialne izključenosti s konceptom vključujoče družbe se je kasneje iz Francije hitro razširil v preostale dele Evrope. Nosilec ideje pa je bil Jacques Delors, predsednik Evropske komisije leta 1980, ki je takrat poskušala spodbujati socialno razsežnost evropske integracije.
Medtem so problemi svetovnih razsežnosti z izključevanjem, ekstremno revščino, neenakostjo, korupcijo in drugimi oblikami kriminala, migracijami, radikalnim ekstremizmom in terorizmom, čezmernim izkoriščanjem narave in uničevanjem naravnega okolja prišli do točke, ko smo lahko upravičeno zaskrbljeni za obstoj človeštva in planeta. Iz večinoma istih razlogov so svetovni voditelji na Vrhu OZN leta 2015 soglasno sprejeli Agendo za trajnostni razvoj doleta 2030, ki izključevanju in drugim problemom svetovnih razsežnosti pristopa celostno.