Kategorija: Razno

Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so pred kratkim predstavili Mednarodno raziskavo poučevanja in učenja – TALIS 2018. Ključne ugotovitve povzema ocena resornega ministra, »da imamo v Sloveniji dobre učitelje, ki so ustrezno pripravljeni na poučevanje, svoje znanje nenehno izpopolnjujejo, so predani svojemu poklicu in katerih glavno vodilo je podpora razvoju otrok in prispevek družbi«.

Raziskava je tudi pokazala, da določeno število anketiranih zaznava problem slabih odnosov v šolskem prostoru. Če bi bila njihova zaznava edini vir, bi bil zadržan odziv do tega problema morda celo bolj primeren kot “pretirano zvonjenje pred točo”.

V bistvu gre za področni odmev širšega problema poslabšanja družbenih odnosov, ki se iz javnega in političnega ne prenaša samo v šolski prostor, ampak se kot vidna patološka deformacija širi po tkivu javnih in zasebnih ustanov. Zato se najbrž ni moč slepiti z izgovorom kognitivne lenobe, da vzorec anketiranih učiteljev še ne pomeni celotne populacije.

Z vso razsežnostjo zahtevnih družbenih odnosov, ki v interakcijski verigi lahko soustvarjajo ali spodkopavajo motivacijske sile in pogoje za prehod v stabilno, vključujočo in varno družbo prihodnosti, omenjenega stališča učiteljev torej iz več razlogov ne kaže podcenjevati (prim.: Povzetki posveta o diskriminaciji in anonimnih prijavah).

Tveganje slabih odnosov z lahkotnim zanikanjem ali posplošenim zanemarjanjem prejkoslej proizvede strukturne probleme, ki imajo dolgoročne posledice. Tako kot pri tvegani porazdelitvi praviloma enakih možnosti v izobraževanju svari Ulrich Beck, imajo strukturni problemi v šolstvu tudi marginalizacijsko oziroma izključevalno funkcijo. V prispodobi “prevzgojnega doma” za otroke in mladostnike se nahaja nekje med cesto in zaporom. “Najskrajnejše in najopaznejše znamenje za to bi bilo naraščajoče (fizično ali psihično) nasilje proti učiteljem…” (Beck, Družba tveganja, 2001:225).

Z vsem, kar sicer prinašajo vrednote dobre vzgoje in izobraževanja, bi “morala” k varnemu in spodbudnemu šolskemu prostoru več prispevati celotna družba, zlasti lokalno okolje, občine in civilna združenja. Zakonska obveznost za to že obstaja. Uporabne, bolj učinkovite rešitve pa bi bilo smotrno iskati tudi v okviru potekajoče prenove varnostnega sistema. Izhodišče je v aktualnem Predlogu Resolucije o strategiji nacionalne varnosti (ReSNV-2) in njeni integrativni vlogi.

Skratka pri vsem, kar šole in učiteljstvo s predanostjo vlagajo v vzgojo otrok ter prihodnost družbe znanja in vrednot, bi bilo skrajno neprimerno, da povrhu sami skrbijo za varnost v šolskem prostoru, vključno s tveganjem, ki sicer izvira iz zunanjega, lokalnega in družinskega okolja.

Bećir Kečanović, 23 junij 2018