Kategorija: Razno

O vlogi uporabne etike pri Agendi 2030 in ciljih trajnostnega razvoja (SDG) sem že povzel, da gre za nov in bolj učinkovit način iskanja odgovorov na večno vprašanje, kako živeti dobro življenje in se izogibati zlu.

Nekateri moralni filozofi menijo, da je odvračanje zla celo pred iskanjem dobrega. Žalec denimo pravi: »če se že ne moremo strinjati o tem, kaj je dobro, se lahko veliko lažje strinjamo o tem, kaj je zlo« (Žalec, B. Doseganje dobrega, 2005, str. 13).

Tvegal bom morda neprimerno primerjavo s perečo grožnjo koronavirusa. Če smo pred tem prisegali na individualizem in zasebni interes, nas je grozeče zlo pretreslo, streznilo in spodbudilo k ponovnemu premisleku, kako so v usodnih trenutkih za preživetje vseh pomembne vrednote skupnega dobrega, solidarnosti, javnega interesa, javne varnosti, javnega zdravja.

S filozofskimi razpravami, kako doseči dobro, kateri pogoji oziroma vrednote so zato potrebne, kakšni bi morali biti kot ljudje, katere vrline ali kreposti bi morali imeti, da naravne in družbene pogoje preživetja ohranimo tudi prihodnjim rodovom, so nastale mnoge filozofske šole in moralne oziroma etične teorije. Nekatere, ki jih pogosto najdemo v skupnem okviru uporabne etike, sem zajel z grafičnim prikazom k prejšnji objavi Ustavni temelji družbe znanja in kakovostnega izobraževanja.

Filozofom in znanstvenikom, ki so ob upoštevanju kompleksnih problemov, izzivov in groženj današnjega sveta prispevali k razvoju sodobne uporabne etike in njenega integrativnega pristopa, pa pripada zasluga, da se etično razmišljanje zopet vrača k skupnemu dobremu in praktični modrosti, k zdravi kmečki pameti. Tako uporabna etika tudi v učnem okolju in šolskem sistemu z zdravo kmečko pametjo veleva, da pri konkretnih problemih in izzivih štejejo uporabne, praktične rešitve.

Šolski sistem je z vrednotami vzgoje in izobraževanja med gradniki vrednotnega jedra družbe, skupnega dobrega in javnega interesa, družbene odgovornosti in moralne identitete državljanov. To nas je tudi spodbudilo, da se s publikacijo Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja pridružimo tistim, ki si prizadevajo za trajnostni razvoj ter miroljubno, vključujočo in varno družbo prihodnosti (CIP in kazalo).

Značilnost uporabne etike, ko je soočena z izzivom, da zlasti pri kompleksnih družbenih problemih in izzivih prispeva uporabne odgovore in rešitve, je njena lastnost praktične subdiscipline. S čezdisciplinarno, medpodročno izmenjavo znanja in izkustva ji omogoča, da razmišlja predvsem z zdravo kmečko pametjo.

Za ponazoritev poslanstva in integrativnega pristopa uporabne etike pri razvoju vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja se v nadaljevanju poslužujem konkretnega primera iz sodne prakse, ki je predmet sodbe Višjega delovnega sodišča (VSDD Pdp 1044/2013).

Izkustvo, zlasti ko gre za splošno pomembno vlogo sodne prakse, je za uporabno etiko dragocen vir spoznanja, da s povezovanjem (integracijo) etike, prava in drugih področij na uporaben, praktičen način rešuje konkretne družbene probleme, izzive in etične dileme.

Navedena sodba obravnava primer hujših kršitev z odpovedjo delovnega razmerja v šolstvu. Sodišče je oceno utemeljilo na neizpodbitnih dokazih o konkretnih kršitvah in nesprejemljivem ravnanju, za katero je sklepno ugotovilo, da je v nasprotju s splošnimi načeli varovanja človekovega dostojanstva ter s temeljnimi vrednotami in cilji vzgoje in izobraževanja.

Očitano kršitev človekovega dostojanstva je sodišče presojalo ne samo s pravnega, ampak tudi z moralnega oziroma etičnega vidika. Ugotovilo je, da gre za nedopustno ravnanje, ki je s protipravnostjo hkrati v nasprotju s Kodeksom izobraževalne internacionale o poklicni etiki – Kodeksu poklicne etike v izobraževanju. Tako kot pri napadih na človekovo dostojanstvo z zlonamernimi anonimnimi prijavami in diskreditacijami opozarja Igličar: »Človekovo dostojanstvo je ne le moralna, temveč tudi pravna vrednota (Igličar, Etične in pravne vrednote v šolskem prostoru, prispevek v publikaciji).

Čeprav Kodeks ni pravno zavezujoč akt, sodišče nedvomno ugotavlja in opozarja, da v medosebnih odnosih ne zavezujejo le pravne določbe (kazenski zakonik, KZ-1), ampak tudi etična ter druga splošna pravila obnašanja in ravnanja. V tem je bistvo uporabne etike, ko z osredotočenostjo na konkretne družbene probleme, izzive in etične dileme povezuje (integrira in aplicira) različne norme, teorije, stroko in življenjsko izkustvo v usklajeno, skladno in koherentno celoto praktične modrosti ali zdrave kmečke pameti.

Za konec se vračam k temu, kar o etiki in doseganju dobrega pravi Žalec: če se pri vseh razprtijah in naraščajoči nestrpnosti ne moremo strinjati niti o tem, kaj je dobro za vse, se kot eden od urednikov in avtorjev nadejam, da bo napovedana publikacija prispevala k soglasju umnih in razumnih ljudi, kaj je v šolskem in širšem družbenem prostoru odvečno zlo, ki bi ga morali skupaj odvračati, saj škoduje vsem, tako posamezniku kot družbi v celoti.

Bećir Kečanović 12. marec 2020