Kategorija: Razno

»Pri urejanju pooblastil varnostnim in obrambnim organom države ne gre za vprašanje, ali človekove pravice varovati ali ne, ampak za način, kako to doseči v skladu s temeljnimi načeli vladavine prava in pravne države. Pri tem pa je treba upoštevati še varnostne razmere«.

Zgornja poved je uvodnik mojega prispevka, Je res prilagajanje obrambnega in varnostnega podsistema države varnostnim razmeram edina grožnja človekovim pravicam?, objavljenega 12. maja 2016 v reviji Pravna praksa. V njem sem se zavzel za natančnejšo ureditev 37. a člena Zakona o obrambi  (ZObr), tako da bi bila tudi vojakom (M/Ž) zagotovljena večja pravna in osebna varnost.

Poseben status obrambne zakonodaje se odraža v 124. členu Ustave RS. Zahteva dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. To je ustavni standard, po katerem se tudi obravnava policijskih pooblastil vojski razlikuje od policijske zakonodaje.

Ustavno sodišče RS je v odločbah o 37. a členu ZObr opozorilo, da vojska na tej podlagi ne more izvajati prisilnih ukrepov in sredstev, ki jih ima po zakonu o obrambi. S posebnim statusom obrambne zakonodaje je ostalo odprto vprašanje glede pogojev za izvajanje policijskih pooblastil, predpisanih za policiste.

Ali lahko vojska uporablja prisilne ukrepe in sredstva zgolj pod pogoji v policijski zakonodaji, ne da bi imela zato izrecno pooblastilo v 37. a členu ZObr?. Če bi jih lahko, potem bi bil 37. a člen ZObr najbrž odveč. Torej ni tako preprosto. Pogoji policijske zakonodaje, na katere se sklicuje drugi odstavek 37. člena ZObr, so eno. Vrsta in izvajanje prisilnih ukrepov je drugo.

Ob upoštevanju prakse Ustavnega sodišča RS pri razlagi načela ustavnosti in zakonitosti kaže, da drugi odstavek 37. a člena ZObr ni ustrezna podlaga za delovanje vojske s policijskimi pooblastili.

Če poskušam s hipotetičnim prikazom: kako naj vojska po prvem odstavku 37. a člena ZObr začasno omeji osebi gibanje ali jo kam napoti, ne da bi s pooblastilom za ugotavljanje istovetnosti predhodno preverila, kdo je ta oseba?. Ker tega v prvem odstavku 37.a člena ZObr ni, pogoji po drugem odstavku pa ne zadoščajo, “metanje mreže na slepo” pri tovrstnih omejitvah ni sprejemljivo. Da o tveganju in posledicah pri hujših zapletih in grožnjah niti ne govorimo.

Uporabi vojske v civilne namene seveda ne nasprotujem. Že dolgo je tega, kar je bila zaradi izkušenj z nekdanjo policijsko državo obsojena, da v miru ostane »za zidovi kasarn«. Ta odnos do vojske je v današnji družbi z visoko stopnjo varnostnega tveganja in globalnih groženj, žal, presežen.

Navajam le preproste razloge, zakaj sta demokratična razprava in kakovostna zakonodaja pri tako pomembnih vprašanjih, kot je uporaba vojske s policijskimi pooblastili v civilne namene, sodobni ustavni demokraciji in pravni državi življenjsko pomembni in samoumevni.

Ne nazadnje, z vsem dolžnim spoštovanjem obrambnih in varnostnih organov naše države, njihovih pripadnic in pripadnikov, ki za vse nas požrtvovalno opravljajo odrejene naloge, smo jim kot družba dolžni stati ob strani in zahtevati primerne pogoje, da lahko to delajo na zakonit način. Brez strahu, da bo v nasprotnem ogrožena še njihova varnost in etika uradne dolžnosti.

To je najmanj, kar našim vojakom in vojakinjam, policistom in policistkam dolgujemo tudi kot aktivni državljani.

Bećir Kečanović, 7. april 2020

VIR: Ilustrirana Ustava RS

Ilustrirana Ustava RS