Kategorija: Razno

Mednarodni dan mladih je 12. avgusta 1999 razglasila generalna skupščina OZN. Letošnji je namenjen medgeneracijski solidarnosti s prizadevanji za miroljubno in trajnostno družbo prihodnosti (objava UN). S tem sovpada tudi naš namen pri zadnjem od letošnjih pogovorov o človečnosti, ki ga bomo izvedli v oktobru 2022: IV.Vzgoja človečnosti za miroljuben in trajnostni družbeni razvoj.

Med vabljenimi govorci je dr. Robi Kroflič, ki že v svojem članku iz leta 2012 analizira Rousseaujev koncept človečnosti. V članku med drugim ugotavlja, da gre pri tem za preplet čustvenih in racionalnih dejavnikov, ki so razprti za razvoj človekove morale oz. etike in ideje družbene pravičnosti, pogojene s sočutjem, moralno imaginacijo in pripravljenostjo posameznika, da zasebno moralo uskladi z javno moralo (prispevek).

Temu, kar o vzgoji človečnosti ugotavlja dr. Kroflič, smo namenili osrednjo pozornost, tako v napovedanem dogodku oktobra 2022 kot v letu 2020, ko smo skupaj z Zavodom za šolstvo RS pripravili in javnosti predstavili naš pogled na uporabno etiko vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja (program 2020).

Naj ob letošnjem Mednarodnem dnevu mladih poleg tega, kar je o vzgoji zapisal dr. Kroflič, predlagam v branje prispevka avtoric Simone Rogič Ožek in dr. Zore Ilc Rutar o izkustvenem učenju in čustvenem opismenjevanju v perspektivi psihosocialnih odnosov. V smislu vzgoje človečnosti gre torej za temeljne predpostavke tudi pri razvoju dobrih medgeneracijskih odnosov, etičnosti in odgovornosti drug do drugega. Iz prispevkov lahko razberemo, da Slovenija v primerjavi z drugimi naprednimi državami zaostaja pri izkustvenem učenju, razvoju prosocialnih in čustvenih kompetenc oz. čustvene in socialne pismenosti (oba prispevka, v: monografija uporabna etika).

Če navedeno postavimo v okvir obdobnih ugotovitev EU in domačih institucij, denimo Urada za makroekonomske analize – UMAR, ki znova opozarjajo na slabo upravljanje z državo in javnimi zadevami, lahko legitimno sklepamo, da glavni vzroki, ki so tako rekoč že desetletja največja ovira napredku, produktivnosti in javni blaginji, se pravi tudi medgeneracijski solidarnosti v Sloveniji, vodijo k primanjkljaju tega, kar je zgoraj v kratkem povedano o vzgoji človečnosti.

Vzemimo, primeroma, Slovensko strategijo pametne specializacije (S4), ki celovito naslavlja zajeten nabor razvojnih politik povezanih z inovativnostjo, še posebej s spodbujanjem raziskav in inovacij, industrijsko politiko, podjetništvom, pa tudi s sistemom izobraževanja, politikami razvoja podeželja, mednarodnih odnosov, izboljšanja zakonodajnega okolja idr., kar sodi k večji produktivnosti in javni blaginji za vse generacije (povezava).

Strategija S4 je le eden od primerov, da naša država v formalnem pogledu, se pravi pri zakonodajnem in političnem (strateškem) urejanju prizadevanj za miroljuben in trajnostni razvoj ter kakovostno življenje za vse ne zaostaja, kvečjemu je lahko na določenih področjih zgled napredne države.

Toda dejanske razmere in destletja trajajoče ovire produktivnosti in javni blaginji za vse kažejo, da pametna specializacija ni mogoča le s formalnimi pravili in zastarelim premočrtnim načinom razmišljanja. Problem ali, če hočete gibalo pametne specializacije, konkurenčnosti in trajnostne družbene odgovornosti, vključno z medgeneracijsko solidarnostjo, se začne v zgodnjih fazah vzgoje in izobraževanja. Torej pri tem, kar sem povzel, da kot družba in država zaostajamo pri vzgoji človečnosti, izkustvenem učenju, prosocialnem in čustvenem opismenjevanju.

Mladi, ki so bili pred desetletji prikrajšani pri izkustvenem učenju, čustvenem opismenjevanju in zgledu prosocialnega vedenja, so zdaj večinoma srednja ali starejša generacija. Glavno vprašanje pri naslovnem prispevku se torej glasi, kako naj primanjkljaj pri vzgoji človečnosti kot družba in posamezniki nadoknadimo, da bomo medgeneracijsko bolj solidarni, ne le do lastne, ampak tudi do mlajših in prihodnjih generacij.

Bećir Kečanović, 12. avgust 2022

FOTO: UN/UNFPA Tajikistan

youth_day_-_2022