Kategorija: Razno

Ockhamova britev je “miselno orodje”, s katerim zahteven problem »obrijemo« do korenin razumne rešitve. Glede zahtevnosti problema anonimnih sporočil z vso nesnago, ki jo lahko kreativni psihopat stresa po nič hudega sluteči žrtvi, je očitno, da se stopnjuje. Zato je treba okrepiti javno razpravo, da se primerno rešuje.

Prof. dr. Igličar v prispevku Anonimne prijave v inšpekcijskem nadzoru z vidika morale in prava med drugim ugotavlja: »Anonimno prijavljanje je v slovenski družbi primer neskladja med moralno in pravno normo, med vrednoto družbenega ter vrednoto pravnega sistema. Ukrepanje državnega organa na temelju anonimne prijave poseže v človekovo telesno in duševno celovitost ter njegovo zasebnost. Takšno poseganje krni pravico do varnosti kot eno od naravnih pravic in integralno sestavino pravice do osebnega dostojanstva (Dignitas,2018:33-43).«

Anonimna sporočila, pobude in prijave so posebej problematične na področju šolstva, še zlasti osnovnega šolstva. Kako naj bo učitelj ob stalni grožnji, da bo na temelju »anonimke« deležen inšpekcijskega nadzora, sam intimno prepričan v obstoj vrednot pravne varnosti in državljanske odgovornosti ter v resnično spoštovanje človekovih pravic. In kako naj v tej negotovosti iste vrednote v učnem procesu prenaša na učence (Igličar, nav. delo).

Kljub vsemu, kar je pri anonimnih sporočilih sporno, velja imeti na umu, da lahko eno samo sporočilo anonimnega, a po značaju dobrovernega prijavitelja komu reši življenje, ga obvaruje pred resno grožnjo in usodnim napadom na osebno dostojanstvo, varnost, premoženje.

S pojmom dobroverni prijavitelj smo prišli do univerzalne normativne zahteve po moralni in pravni presoji. Kvalificirana presoja, ki jo praviloma opravi uradna oseba, pa je ultimativna zahteva pravne varnosti in profesionalne integritete tudi v inšpekcijskih postopkih.

Za zlonamerna, lažniva, nestrpna, sovražna ali kako drugače neprimerna sporočila je škoda besed. Njihova prva in edina destinacija je lahko le »kanta za smeti«.

Ko je uradna oseba na podlagi začetne (preliminarne) presoje že prepričana v dobrovernost prijavitelja, da je njegovo sporočilo resnično in dobronamerno, je treba oceniti tveganje zmotnih zaznav in nehotenih očitkov. Tudi dobroverni prijavitelj se lahko moti, tako glede okoliščin kot osebe, na katero se sporočilo nanaša.

Po presoji dobrovernosti in resničnosti sledi ocena, ali je nadaljnji postopek sploh v javnem interesu. Je torej mogoče namen in končni cilj, ne nazadnje stroške postopka opravičiti z javno koristjo ob sorazmernem varstvu pravic osebe, na katero se sporočilo nanaša. To je tisto, kar naj bi praviloma vedno določalo smisel uradnih postopkov; kot pravi ljudski rek: s topovi se ne strelja vrabcev.

Če sporočilo v celoti prestane kvalificirano presojo tako, da je uradni postopek »onkraj razumnega dvoma«, to še vedno ne pomeni, da je mogoče osebo, na katero se nanaša, kar tako postaviti v vlogo obravnavanega subjekta.

Kdaj so torej izpolnjeni pogoji, ko je na podlagi anonimnega sporočila mogoče in dopustno začeti obravnavo osebe?

Prvi odgovor je v svojem prispevku zapisal prof. dr. Igličar: ukrepanje na temelju anonimnih sporočil je izrazita izjema v pravnem sistemu, ki bi jo bilo treba vedno tolmačiti skrajno zožujoče – restriktivno.

Naslednji odgovor, po dokončni restriktivni oceni anonimnega sporočila, bi se lahko glasil: obravnava osebe v nobenem primeru ne bi smela biti goli avtomatizem ali »metanje mreže na slepo«.

Kajti med restriktivno oceno sporočila in osredotočenjem obravnave na konkretno osebo je zelo širok nabor spoznavnih, moralnih in pravnih standardov, primerljivih s profesionalno integriteto in kvalificirano odgovornostjo uradnih oseb.

Bećir Kečanović  19. december 2018