Kategorija: Razno

Previdnostni odpor do prisilnih ukrepov, s katerimi tudi ustavna demokracija omejuje človekove pravice, da zlasti v kriznih razmerah brani in varuje temeljne družbene vrednote, zaradi katerih še sama obstaja, je pričakovan odziv razumnih ljudi in aktivnih državljanov, ki jim ni vseeno za osebno in politično svobodo.

Zgodovina je namreč polna primerov, kako so krizne razmere priročen izgovor, da se demokracija zlorabi za uvedbo diktature. Nekateri omenjajo Goeblesa, nacističnega ministra za propagando, ko je v posmeh demokraciji dejal, da je celo smrtnemu sovražniku omogočila sredstva za njeno uničenje (Fox, H. G. Nolte, G. Intolerant Democracies, 1995).

V prejšnji objavi sem zato povzel upravičeno zaskrbljenost EU in večine članic nad pojavi, ko se pod pretvezo boja proti koronavirusu spodkopavajo temelji demokracije in vladavine prava v Evropi. Previdnost pri tem ni nikoli odveč. Primerjava naših razmer in ukrepov s tovrstnim početjem pa se mi kljub vsemu zdi pretirana.

Dokler ima zakonodajna veja oblasti neovirano možnost za obravnavo izjemnih ukrepov, kot je denimo 37. a člen Zakona o obrambi (ZObr), je to kvečjemu v prid demokratičnemu nadzoru, legitimnosti in zmogljivosti kriznega upravljanja nacionalne varnosti (prim. Lægreid, P. Rykkja, H.L., ed., Societal Security and Crisis Management: Governance Capacity and Legitimacy, 2019).

Vlada je kot najvišji organ izvršilne oblasti prva odgovorna za učinkovit odziv na krizo. Zato je primorana in dolžna, da išče hitre in učinkovite rešitve. Dejstvo je, da se s tako krizo še nismo srečali. Nekatera sistemska vprašanja nacionalne varnosti, kot je že omenjena podnormiranost javne varnosti, pa so odprta še od osamosvojitve naprej.

Vztrajanje vlade pri parlamentarni obravnavi policijskih pooblastil v vojaške namene (37. a člen ZObr) in postopku uvedbe teh izrednih ukrepov še ne pomeni razglasitve izrednih razmer. Kvečjemu priložnost za poglobljeno demokratično razpravo in legitimno oceno, ali je sistem nacionalne varnosti v skladu z načeli ustavnosti in zakonitosti ustrezno pripravljen in nadzorovan, če se trenutne razmere nepredvidljivo poslabšajo. Kajti “po toči zvoniti je prepozno.”

Sloviti razsvetljenski mislec Rousseau, idejni oče sodobne družbene pogodbe ali ustave, je zapisal, da je rojena v krvi tistih, ki so padli za svobodo. Politična in moralna dediščina naprednega sveta nam s tem sporoča, da cena ustavne demokracije vendarle vključuje tudi omejitve in žrtvovanje.

V krizi je prav tako potrebno računati z najslabšim možnim izidom ter opustiti zamere in odvečna zaostrovanja. Seveda to ne pomeni, da se moramo brezpogojno in nekritično udinjati odločitvam vlade. Ne smemo pozabiti, da je previdnost pred vsakokratno oblastjo, levo ali desno naravna in moralna drža aktivnih državljanov, ki jim je mar za osebno in politično svobodo.

Naj bo zato socialna razdalja hkrati tudi primerna demokratična distanca do izjemnih ukrepov v času koronavirusa. Z nepredvidljivostjo razmer, ki neizprosno opominjajo na minljivost slehernega, pa vzemimo sedanjost kot podarjeno priložnost za skupno dobro, demokratični svetovni mir in sožitje ter družbo prihodnosti za vse.

Bećir Kečanović 5. april 2020

VIR: Pinterest

 

Smrtno resen humor