Kategorija: Razno

V januarju 2020 sem se s promocijskimi objavami o Agendi 2030 pridružil vseslovenski prostovoljski akciji Dobro za ljudi in planet (preložena na 19. september 2020). Pereče razmere z grožnjo koronavirusa so me dodatno spodbudile k napovedanemu prispevku o javni varnosti.

V danih razmerah se mi zdi potrebno prispevati k razumevanju javne varnosti, saj je izjemno pomemben standard varnosti življenja ljudi in demokratičnega družbenega reda. V zvezi s tem menim, da je treba posebej opozoriti na odprto vprašanje, ki ga v naslovu označujem kot podnormiranost javne varnosti, zakaj tega ustavnega in mednarodnega, konvencijskega standarda varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni v področnem zakonu, ki ureja naloge in pooblastila policije.

S tako podnormiranostjo javne varnosti je po mojem mnenju odprto sistemsko vprašanje, ki zadeva tudi varnost samih policistov. Prav tako pripadnikov Slovenske vojske, ko bi ob sprožitvi 37.a člena Zakona o obrambi (ZObr) v sodelovanju s policijo pri širšem varovanju državne meje uporabljali policijska pooblastila.

V primeru 37. a člena ZObr menim, da je ob podnormiranosti javne varnosti v policijskem zakonu vprašljiv nabor policijskih pooblastil, ki naj bi jih vojaki uporabljali. Ne zavzemam se za večjo vlogo vojske ali militarizacijo družbe. Ugotavljam le potrebo, da so pooblastila vojski za ukrepanje na civilnem področju, ko je to seveda nujno in neizogibno, dobro premišljena in urejena na način, ki vojakom zagotavlja zakonito in tudi do oseb v postopkih varno ukrepanje.

Poudarjam, da se navedeno ne nanaša na potekajoče omejitve gibanja zaradi koronavirusa. Te so odrejene po predpisih o preprečevanju nalezljivih bolezni. V danih razmerah visoke ogroženosti so skladne z načelom ustavnosti in zakonitosti ter nujno potrebo po varnosti življenja ljudi in javnega zdravja. Če si kdo pri tem zasluži kritiko, so to tisti, ki teh zakonitih ukrepov in omejitev ne spoštujejo.

Z vidika javne varnosti kvečjemu ni nobenega razumnega razloga, da policija kršiteljev ne sme sama kaznovati. Čemu v danih razmerah služi odvečna birokratizacija s prekrškovnim drobnjakarstvom, da policija pošilja obvestila zdravstvenemu inšpektoratu, naj uvede postopek o prekršku, ki ga je sama ugotovila. Policija je v vlogi prvovrstnega, sui generis državnega organa javne varnosti in javnega reda usposobljena, v primerjavi z zdravstvenim inšpektoratom tudi kadrovsko močnejša, da lahko prekrške, ki jih sama ugotovi, samostojno obravnava in kršitelje kaznuje.

Vprašanje podnormiranosti javne varnosti na policijskem področju sega v zgodovino sprejemanja prvega poosamosvojitvenega zakona o javni varnosti. Pripravljen je bil v skladu z demokratičnimi standardi in predstavljen tudi medijem ter strokovni in širši javnosti (Pečar, J. »Policija« kot policija, časopis Delo, 15.10.1994). Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je tedaj Republika Slovenija z vso resnostjo in odgovornostjo demokratične in pravne države pristopila k celovitemu urejanju javne varnosti, da bi tako tudi na tem občutljivem področju dokončala prehod v novo družbeno ureditev.

Toda že med prvo obravnavo Predloga zakona o javni varnosti – EPA 871 v Državnem zboru, februarja 1995, so se pojavili pomisleki, da je predlagana vsebina preobsežna za ureditev javne varnosti v enem samem zakonu. Sprejeta je bila odločitev, da se zakon o javni varnosti preimenuje v zakon o policiji (magnetogram, Državni zbor RS, 3.2.1995).

Problem podnormiranosti javne varnosti je poslancem Državnega zbora RS med prvo obravnavo EPA 871, se pravi na februarski seji leta 1995 nazorno opisal dr. France Bučar. S pregovorno odločnostjo in strokovno argumentacijo je najprej izrazil načelno strinjanje s potrebo po drugačni ureditvi javne varnosti in oddelitvijo zakonske ureditve policijske dejavnosti.

V razpravi pa je poslance izrecno opozoril: »Če ta zakon sprejmemo samo kot zakon o policiji, je področje javne varnosti še vedno nedotaknjeno. Že v prvem delu tega zakona imate celo vrsto določb, ki niso policijske… Iz te zadrege, na tak način kot je predlagal matični odbor, enostavno ne moremo priti in bomo pozneje prišli v težave.« (magnetogram, Državni zbor RS, 3.2.1995, str. 596-598).

Kljub vsemu je prevladala težnja po čimprejšnji, pa čeprav nesistemski ureditvi policije, pred katero je dr. Bučar očitno zaman svaril. Pripravljavci predloga zakona o policiji, predstavniki ministrstva za notranje zadeve in drugi so njegova dobronamerna in strokovno utemeljena opozorila enostavno preslišali. Tu se začne geneza sistemske zablode o pomenu javne varnosti na policijskem področju.

Področni zakon o nalogah in pooblastilih policije standarda javna varnost še danes ne ureja. Ker je, kot rečeno, policija prvovrsten, sui generis državni organ javne varnosti in javnega reda, ta sistemski problem ali geneza sistemske zablode sega onkraj policijskih nalog in pooblastil, ki jih omenjeni zakon našteva.

Javna varnost splošno pomeni organizirano zagotavljanje varnosti ljudi, družbene skupnosti in države, vključno z varnostjo pred nalezljivimi boleznimi. Zaradi tega se kot njena sopomenka uporablja tudi pojem splošna, družbena varnost (prim. razlago pojma javna varnost, v: Pravni terminološki slovar, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU).

V današnjih razmerah izjemne nevarnosti je splošen odziv na grožnjo koronavirusa z vso pripadnostjo in požrtvovalnostjo mnogih srčnih in pogumnih ljudi na svojevrsten način potrdil preroške besede dr. Bučarja, kako je skrb za skupno dobro in javni interes pri varovanju človekovega življenja, družbene skupnosti in države bistvo javne varnosti na številnih področjih.

Pojem javna varnost ima zelo pomembno vlogo tudi kot standard presoje omejitev in prisilnih ukrepov, s katerimi država posega v osebnostne in demokratične oz. politične pravice in svoboščine. To je ključno, zlasti v izrednih razmerah, ko je nujno in neizogibno potrebno z izjemnimi, vendar zakonitimi, v skladu z ustavo in zakoni odrejenimi ukrepi in omejitvami zavarovati življenje ljudi, javno varnost in javno zdravje, ustavnost in demokratični družbeni red.

Z vsem navedenim ima standard javna varnost skupaj z varnostjo države in preprečevanjem nalezljivih bolezni posebno mesto v Ustavi Republike Slovenije ter mednarodnih, konvencijskih standardih varstva človekovih pravic in demokratičnega družbenega reda. Prav tako v evropskem pravu, sistemu skupne varnosti ter praksi domačih in mednarodnih sodnih forumov.

Po resorni delitvi pristojnosti, upoštevaje Zakon o državni upravi je za javno varnost odgovorno ministrstvo za notranje zadeve. S ponesrečeno izjemo področnega zakona o nalogah in pooblastilih policije, je javna varnost določena kot standard razlage in presoje v različnih zakonih in drugih splošnih aktih. Primeroma v Zakonu o občinskem redarstvu (ZOred) in Zakonu o nadzoru državne meje (ZNDM-2).

Čeprav imajo redarji precej manjši obseg nalog in pooblastil, zakonska ureditev njihovega delovnega področja, nalog in pooblastil začenja z dikcijo drugega odstavka 3. člena ZOred: »V okviru in v skladu s predpisi iz prejšnjega odstavka in z občinskim programom varnosti iz 6. člena tega zakona skrbi občinsko redarstvo za javno varnost in javni red na območju občine«.

Da je javna varnost izjemnega pomena za celoten javni red, ustavno ureditev in nacionalno varnost, izhaja tudi iz prenovljene Resolucije o strategiji nacionalne varnosti (ReSNV-2). Z oceno globalnih varnostnih groženj utemeljeno razlaga in opozarja na splošen pomen javne varnosti. V zvezi tem ReSNV-2 poudarja še sodelovanje z regionalnimi mednarodnimi varnostnimi institucijami ter izmenjavo dobre prakse s področja javne varnosti v regiji.

Na IRVD smo že iz naslova našega sodelovanja v Nacionalni mreži za ozaveščanje in preprečevanje nasilne radikalizacije in terorizma predstavnikom zakonodajne in izvršilne veje oblast v prejšnjem in sedanjem sklicu predlagali, kako in zakaj je potrebno rešiti zadevni problem podnormiranosti javne varnosti, da je delovanje državnih organov na tem področju skladno z Ustavo Republike Slovenije, s konvencijskimi standardi, evropskim pravnim redom in prakso visokih sodnih forumov.

Z mislijo na preroške besede dr. Bučarja, da bomo sicer prišli v resne težave, sem zdaj toliko bolj prepričan, da potekajoča razprava o sprožitvi 37.a člena ZObr, po katerem naj bi vojska pomagala policiji in pri tem uporabljala policijska pooblastila, ni samo priložnost, temveč ustavna zaveza zakonodajne oblasti – tako zaradi načela demokratičnosti in varstva človekovih pravic kot zakonitosti in učinkovitosti delovanja celotnega sistema nacionalne varnosti – da se podnormiranost javne varnosti primerno odpravi.

Bećir Kečanović 29. marec 2020

Vir: IRVD

Boginja pravice