Z vključevanjem in dejavnim sodelovanjem državljanov, javnosti in civilne družbe pri oblikovanju in izvrševanju javnih politik se povečuje preglednost političnega odločanja. Na drugi strani se zmanjšuje možnost zlorab in kriminala pri političnem upravljanju javnih zadev in javnega imetja. Čeprav je večinoma urejeno s pravili, na politično odločanje najbolj vpliva politično-vrednostna presoja ali t.i. politična diskrecija, npr. poslancev državnega zbora, svetnikov državnega sveta, vlade in ministrov, občinskih in drugih političnih funkcionarjev. Ta je tudi v praksi prepoznana med glavnimi vzroki za različne zlorabe oblasti, npr. v zakonodajnem postopku, pri političnem kadrovanju ali omogočanju drugih neupravičenih koristi, nepotizmu, klientelizmu, trgovanju z vplivom, nezakonitem lobiranju… Bolj učinkovitega nadzora nad temi oblikami zlorab in kriminala, kot je nadzor javnosti, civilne družbe in državljanov, praktično ni. Pravni nadzor je namreč pri političnih odločitvah zelo omejen.

Sodna praksa potrjuje, da politične odločitve niso upravni akti in zato ne morejo biti predmet sodnega nadzora, npr. – Upravno sodišče RS, Sklep I U 591/2012: »[…] upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil«; – Vrhovno sodišče RS, Sklep X Ips 222/2011: »Odločitev ministra in tudi imenovanje s strani Vlade RS temelji na politični diskreciji. To pa pomeni, da […] je odločitev […] v diskreciji pristojnega ministra«; – Vrhovno sodišče RS, Sodba I Up 183/2009: »Ministrova odločitev je akt politične diskrecije, ki sam po sebi daje ministru pravico do samostojne izbire brez pojasnjevanj izbranemu in drugim kandidatom«.